Tankmanovo pismo

Četrt stoletja po vojni je bil v globokem gozdu v bližini Vyazme v tla vgrajen tanek BT ​​z jasno vidno taktično številko 12. Ko so avto odprli, so na kraju voznika našli ostanke mlajšega poročnika. Imel je pretep z enim pokroviteljem in tablico, v tablici pa je imel zemljevid, fotografijo svojega dekleta in ni poslal pisma..

25. oktober 1941.
Zdravo, moja kuhinja!
Ne, ne bomo se srečali z vami.
Včeraj, opoldne, smo razbili še en Hitlerjev stolpec. Fašistična lupina je udarila v stranski oklep in eksplodirala znotraj. Medtem ko sem vozil avto v gozd, je Vasily umrl. Moja rana je kruta.
Vasilija Orlova sem pokopal v breza. Bila je lahka. Vasilij je umrl, ne da bi mi povedal niti eno samo besedo, ni prenašal ničesar svoji čudoviti Zoyi in belokosi Mashenki, ki je izgledala kot regrat..
Tako je ostal eden od treh tankerjev..
Na soncu sem se odpravil v gozd. Noč je minila v agoniji, izgubila je veliko krvi. Zdaj, iz neznanega razloga, je bolečina, ki gori skozi celotno prsno košo, umirila in je tiho na duši. Škoda, da nismo storili vsega. Ampak naredili smo vse, kar smo lahko. Naši tovariši bodo lovili sovražnika, ki ne bi smel hoditi po naših poljih in gozdovih. Nikoli ne bi živel tega življenja, če ne bi bilo tebe, Varya. Vedno si mi pomagal: na Khalkhin Gol in tukaj. Verjetno je navsezadnje tisti, ki ljubi, prijaznejši do ljudi. Hvala, draga! Oseba se stara in nebo je vedno mlado, tako kot vaše oči, ki si jih lahko ogledate in občudujete. Nikoli ne bodo starali ali zbledeli..
To bo trajalo nekaj časa, ljudje bodo zacelili rane, ljudje bodo gradili nova mesta, gojili nove vrtove. Prišlo bo še eno življenje, druge pesmi bodo zapele. Toda nikoli ne pozabi pesem o nas, o treh tankerjih.
Rastli boste lepe otroke, še vedno boste ljubili.
In vesel sem, da vas pustim z veliko ljubeznijo do vas.
Vaš Ivan Kolosov