Eksperimentirajte z Malim Albertom

Eksperiment z majhnim Albertom je bil eden najbolj znanih psiholoških poskusov. Vodil ga je vedenje John B. Watson skupaj z Rosalie Raynor, podiplomskim študentom psihologije. Pred tem je ruski psiholog Ivan Pavlov izvedel podobne poskuse, ki so pokazali razvoj pogojnega refleksa pri psih. Watsona so zanimale nadaljnje raziskave Pavlova, da bi pokazale, da so čustvene reakcije pri ljudeh klasično pogojene..

Udeleženec v poskusu je bil otrok, ki sta ga Watson in Raynor imenovala "Albert B.", zdaj pa se v psihologiji imenuje mali Albert. Star je bil približno devet mesecev. Watson in Raynor sta ga izpostavila številnim dražljajem, vključno z belim podganah, zajčkom, opico, masko in žgočimi časopisi, in gledala fantove reakcije. Na začetku fant ni pokazal strahu v zvezi s predmeti, ki jih je videl..

Naslednjič, ko je dečku pokazal podgano, je Watson slišal glasen zvok, ko je s kladivom udaril v kovinsko cev. Kot je bilo pričakovati, je dojenček jokal, ko je slišal glasen zvok. Po večkratnih kombinacijah bele podgane in glasnega zvoka je Albert začel jokati takoj, ko so mu pokazali samo belo podgano.

Iz Watsona in Raynorja:

"Otrok je začel jokati takoj, ko so mu pokazali podgano. Skoraj takoj, ko je zavil levo, je padel na levo stran, se dvignil in začel tako hitro plaziti, da ga ni bilo mogoče ujeti na robu mize".

Elementi klasične kondicije v eksperimentu z majhnim Albertom

Poskus z majhnim Albertom je primer, kako lahko klasično kondicioniranje uporabimo za pogojevanje čustvenega odziva..

Posplošitev spodbud v eksperimentu z majhnim Albertom

Poleg dokazovanja pogojev čustvenega odziva so Watson in Raynor opazili pojav generalizacije dražljajev. Po kondicioniranju se je Albert začel bati ne samo bele podgane, ampak tudi stvari, kot je. Njegov strah se je razširil na druge predmete, prekrite s krznom, kot so Raynorjev plašč in brada Božička..